Pred natanko 120 leti, 3. novembra 1906, so v Berlinu podpisali mednarodno radiotelegrafsko konvencijo, s katero je SOS postal univerzalni signal za klic v sili na morju. Preprosto zaporedje treh pik, treh črtic in treh pik je postalo eden najbolj prepoznavnih signalov v zgodovini človeštva.
na Googlu
Na začetku 20. stoletja je bila brezžična telegrafija še razmeroma nova tehnologija. Ladje so začele dobivati radijske postaje, ki so omogočale komunikacijo z obalo in drugimi plovili, toda mednarodnih pravil skoraj ni bilo. Posamezne države in proizvajalci radijske opreme so uporabljali različne sisteme, ki pogosto niso bili medsebojno združljivi.
Posebej nevarno je bilo pomanjkanje enotnega signala za klic v sili. Britansko podjetje Marconi je od leta 1904 uporabljalo oznako CQD, nemški operaterji so poznali signal SOE, ameriški pa NC. V primeru nesreče je bilo zato pomembno tudi, kateri radijski sistem je uporabljala ladja in kdo je sprejemal njena sporočila.
Nemčija je leta 1905 v svojih radijskih predpisih uvedla novo zaporedje treh pik, treh črtic in treh pik. Signal je bil preprost, izrazit in ga je bilo mogoče razmeroma zanesljivo prepoznati tudi ob motnjah radijske povezave.
Mednarodna radiotelegrafska konferenca, ki je leta 1906 potekala v Berlinu, je ta signal sprejela kot skupni standard. Konvencijo so podpisali 3. novembra, veljati pa je začela 1. julija 1908.
SOS pravzaprav ne pomeni ničesar
Čeprav danes skoraj vsakdo pozna razlagi »Save Our Souls« oziroma »Save Our Ship«, nobena od njiju ni izvirni pomen signala SOS. Obe sta nastali pozneje, ko je signal že postal splošno znan.
Pri izbiri ni šlo za začetnice angleških besed, temveč za značilno zaporedje znakov v Morsejevi abecedi. Tri pike ustrezajo črki S, tri črtice črki O in zadnje tri pike znova črki S. Pomembno pa je, da se SOS oddaja kot en sam neprekinjen znak, brez običajnih presledkov med črkami.
Prav ta preprostost je bila njegova največja prednost. Radijski operater ga je lahko hitro oddal, drugi pa ga je lahko prepoznal tudi v slabih razmerah.
Titanic je uporabljal oba signala
Najbolj znana uporaba signala SOS je povezana s potopitvijo Titanica aprila 1912, vendar znamenita čezoceanka ni bila prva ladja, ki ga je uporabila.
Med prvimi dokumentiranimi primeri je ameriški parnik Arapahoe, ki je 11. avgusta 1909 zaradi okvare pogonske gredi obtičal ob ameriški obali. Njegov radijski operater Theodore Haubner je poslal signal SOS in priklical pomoč.
Ko je Titanic v noči s 14. na 15. april 1912 trčil v ledeno goro, sta radijska operaterja Jack Phillips in Harold Bride sprva uporabljala starejši signal CQD. Pozneje sta začela oddajati tudi SOS. Ladja je tako uporabljala oba sistema, saj mednarodni standard še ni povsem izpodrinil starejših navad.
Titanicova nesreča je razkrila tudi druge resne pomanjkljivosti pomorske radiotelegrafije. Na številnih ladjah radijske postaje niso delovale neprekinjeno, operaterji pa so bili pogosto zaposleni pri zasebnih radijskih družbah in ne neposredno pri ladjarjih.
Radijska postaja bližnjega parnika Californian ponoči ni bila na sprejemu, zato njegova posadka ni pravočasno prejela Titanicovih klicev v sili.
Nesreča je pospešila sprejetje strožjih mednarodnih pravil. Na konferenci v Londonu leta 1912 so določili skupno valovno dolžino 600 metrov oziroma približno 500 kHz za pomorske klice v sili in predpisali obdobja radijske tišine, med katerimi so morali operaterji poslušati morebitne klice na pomoč.
Od Morsejeve abecede do satelitov
SOS je ostal osrednji radiotelegrafski signal za klic v sili večino 20. stoletja. Uporabljali so ga na trgovskih ladjah, potniških čezoceankah in drugih plovilih, njegova prepoznavnost pa je že zdavnaj presegla pomorstvo.
Z razvojem radijske telefonije in satelitskih komunikacij so se načini klicanja na pomoč postopoma spremenili. Na začetku devetdesetih let so začeli uvajati globalni pomorski sistem za varnost in klic v sili GMDSS, ki uporablja digitalno selektivno klicanje, satelitske povezave in samodejne radijske opozorilne sisteme.
Prehod na novi sistem je bil dokončan 1. februarja 1999, ko je za ladje, za katere veljajo ustrezne mednarodne zahteve, GMDSS v celoti nadomestil nekdanji sistem obveznega radiotelegrafskega dežurstva.
SOS kljub temu ni izginil. Še vedno je mednarodno prepoznaven simbol klica na pomoč, tri pike, tri črtice in tri pike pa ostajajo eden najpreprostejših načinov sporočanja, da je nekdo v nevarnosti.