28. september 1928 tradicionalno velja za dan enega najpomembnejših naključnih odkritij v zgodovini medicine – Alexander Fleming je opazil nenavadno dogajanje v eni od svojih petrijevk.
Škotski bakteriolog je v londonski bolnišnici St. Mary's raziskoval stafilokoke. Ko je pregledoval kulture bakterij, je opazil posodo, ki jo je kontaminirala plesen. Okoli plesni bakterije niso rasle. Namesto da bi pokvarjeni vzorec preprosto zavrgel, je Fleming pojav podrobneje raziskal. Ugotovil je, da plesen iz rodu Penicillium izloča snov, ki zavira rast oziroma uničuje določene bakterije, poimenoval jo je penicilin.
Od opažanja v laboratoriju do zdravila, ki je začelo reševati milijone življenj, pa je bila še dolga pot. Fleming penicilina ni znal izdelovati v dovolj čisti in veliki količini za množično zdravljenje. Ključni razvoj sta pozneje opravila Howard Florey in Ernst Boris Chain s sodelavci. Med drugo svetovno vojno se je začela industrijska proizvodnja penicilina, leta 1945 pa so Fleming, Florey in Chain za svoje delo prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Vse skupaj se je začelo z laboratorijsko posodo, ki bi jo kdo drug morda preprosto opral.
